Najprej moram povedati, da je to moj prvi blog. Nikoli prej nisem pisal bloga,dnevnika ali česa podobega. Vseeno pa sem se tokrat odločil, da nekatere svoje izkusnje in pripetljaje "zlijem" na papir oziroma tipkovnico. Predvsem se mi zdi, da sem v zadnjem času svoje kariere doživel marsikaj zanimivega in vrednega opisa. Glede na to, da se je predstavila priložnost za sodelovanje med www.rtvslo.si in mojo internetno stranjo www.bokinachbar.com, sem jo zagrabil z obema rokama.
Marsikoga je verjetno presenetila moja selitev iz ZDA in lige NBA v Rusijo in njeno košarkarsko Superligo. Glede samega prestopa je bilo napisanega povedanega zelo veliko, mogoce pa lahko to zgodbo malce opisem tudi s svoje strani. Vse se je zgodilo zelo hitro. Ko sem poleti premleval in čakal ponudbe iz različnih klubov iz NBA, se je naenkrat oglasil moskovski Dinamo. Do tistega trenutka na vrnitev v Evropo nisem niti pomislil. Vedel sem že za možne prestope nekaterih NBA igralcev v Evopo (Brezec,Delfino,Garbajosa, Arroyo,Boykins...), ampak sam si nisem mislil ,da bom eden izmed njih. Ko mi je Dinamo sporočil svojo prvo "ponudbo" , sem najprej hotel vedeti več o samem klubu. Kdo bo trener,kakšna bo ekipa, kakšen je nasploh klub... Še preden sem uspel dobiti odgovore, že me je poklical trener Dinama - David Blatt. Seveda sem bil presenečen, sploh zato, ker je on že mislil, da sem podpisal z njimi. Hitro sem mu povedal, da se nič ni odločeno, ampak mislim, da sem v tistem trenutku prvič pomislil, da bi mogoče vendarle lahko zaigral v Rusiji. O trenerju Blattu sem namreč slišal ogromno dobrih stvari, ki so se kasneje izkazale za resnice. No pa o njemu se kaj več v naslednjem blugu... Poleg tega, da ekipo trenira vrhunski trener, je bilo očitno, da ima glede na sestavo ekipe ta klub visoke cilje. In sam sem iskal predvsem to - klub z ambicijami. Na hitro sem poklical tudi svojega bodočega mestnega tekmeca Matjaža Smodiša in ga malce povprašal o življenju v Moskvi in tamkajšnji košarki. Po dnevu in pol razmišljanja in pogovarjanja z različnimi ljudmi sem bil poln informacij in po neprespani noči sem se zjutraj zbudil odločen, da se preselim v Moskvo. Dinamo mi je v tem trenutku nudil tri stvari, ki sem jih iskal - vrhunskega trenerja, močno ekipo in finančno zelo dobro pogodbo. Odločitev je bila sprejeta v manj kot 48 urah. V ligi NBA sem igral 6 sezon. Vedno sem imel cilj, da jih odigram 10. Po lanski končani sezoni sem bil prepričan, da bom dobil ugodno 4-letno ponudbo od enega od NBA klubov. Nihče (razen mojih najbližjih) ne ve, da sem bil do zadnjega možnega trenutka pripravljen sprejeti polovico manj denarja kot mi ga je nudil Dinamo, samo da bi ostal v NBA. Ta liga je pač najbolša na svetu in ni ga boljšega občutka, kot se meriti z najboljšimi kosarkaši na svetu večer za vecerom. Najbolj "zagreta" je bila vse do zadnje minute Atlanta,ki pa ni uspela ugoditi mojim zahtevam. Tako je prišlo do selitve v Moskvo. RUSSIA, HERE I COME!
V Moskvo sem se preselil zadnji teden avgusta. Na letališču me je pričakal "team manager" Saša. Kar hitro mi je postalo jasno, da Dinamo ni NBA, ko smo se skobacali v majhen klubski avto s poceno sprednjo šipo. Vožnja po moskovskih cestah do mojega novega stanovanja je bila pravo doživetje. Takrat še nisem bil vajen , da praktično nihče ne upošteva črt na cesti. Prebijanje skozi promet v Moskvi me spominja na nekakšen tek na 800 metrov, poln prerivanj in prehitevanj. Živel sem že v velikih mestih kot sta Houston in New York, ampak gužvo, ki jo doživiš v Moskvi, se ne da opisati. To je treba enostavno doživeti. Samih zgodbic iz voženj na trening in iz njega se je v tej sezoni nabralo že na desetine! Predvsem najprej pade v oči dejstvo, da je vsaj ena četrtina mesta pravo gradbišče. Gradijo se ceste, mostovi, tuneli, stolpnice in verjetno bo trajalo vsaj 20 let, preden bo vse to vsaj delno dokončano. Prve dni v Moskvi sem na hitro izkoristil za ogled znamenitosti in moram povedati, da Moskva nudi zelo veliko. Če bi bil promet urejen in bi se dalo voziti iz enega konca mesta na drugega brez težav, bi ogled tega mesta svetoval prav vsakomur. Center skupaj s Kremljem in Rdečim trgom je res čudovit in ko si tam imaš res občutek, da si v enem izmed najbolj pomembnih mest na svetu.
Že naslednji dan smo začeli z zdravniškimi pregledi v eni izmed moskovskih bolnic. Verjemite mi na besedo, ko rečem, da je verjetno najslabša in najstarejša bolnica v Sloveniji prava vila v primerjavi s tistim kar sem jaz videl tu v Moskvi. Od zastarelih hodnikov s katerih pada omet, do dotrajanih zdravniških pisarn in aparatur, da o rentgenu, ki se nahaja v vojaškem kamionu na parkirišču bolnice niti ne govorim. Verjetno se danes zardim zaradi tistega rentgenskega pregleda. Šok za šokom. Nisem mogel verjeti, da takšne stvari še obstajajo. Zanimiva je bila predvsem velika hala znotraj bolnice, kot nekakšna telovadnica. Znotraj nje sta bili dve ogromni komori. Niti približno si nisem mislil, kaj bi to lahko bilo. No, eden od zdravnikov mi je pojasnil, da so tu pred 50 leti testirali ruske astronavte, jih zaprli v te komore za mesec ali dva , zviševali in zniževali pritisk v komori in opazovali njihovo obnašanje. Bil sem vesel, da sem v živo lahko videl kos ruske tehnološke zgodovine, ampak še sedaj mi ni jasno, zakaj so tiste popolnoma neuporabne in zarjavele komore po 50 letih še vedno postavljene sredi moskovske mestne bolnice.
Zanimiv je bil tudi test na statičnem kolesu. To je pri profesionalnih športnikih obvezen predsezonski test. Tu se vidi predvsem kako srce reagira glede na napor. Pred mano je bil na kolesu moj soigralec, vsem dobro znan slovenski amerićan Ariel Mcdonald. Med testom na kolesu vsak nosi veliko plastično masko, ki pokriva cel obraz. Že na daleč sem videl, da se Ariel zelo močno poti in da mu je pod masko zelo vroče. Ko je končal, so mu sneli masko in poklicali mene. Seveda sem bil prepričan, da bodo povsem mokro, in od pota umazano masko zamenjali ali vsaj obrisali. Bilo bi higiensko. Ampak ne. V roku 10 sekund so mi to isto umazano masko pribili na obraz, tako da sem bil moker, še preden sem sploh zagonil kolo. Pač ruska higiena...
Vseeno pa je bil vrhunec dneva dajanje urina. Vsakič, ko me čaka doping test ali zdravniski pregled imam tezave, ker enostavno ne morem lulati na ukaz. Imam pač nekaksno blokado. In tokrat ni bilo nic drugače. Ostal sem zadnji, nikakor ni šlo. Vsi soigralci so že odšli domov. Z mano je ostal le se klubski zdravnik Viktor. Živa legenda z brki. Ko se je po dobri uri naveličal čakanja , mi je iz rok izpulil mojo posodico v katero se urinira. Stopil je na stranišče in se čez minuto vrnil s svojim urinom napolnjeno mojo posodico in jo odnesel v laboratorij. Obsedel sem v šoku. "Kaj takšnega je možno samo v Rusiji", sem si mislil. Nisem več mogel zadržati smeha. Na pol v hecu sem rekel zdravniku : "Glej da ne bo test pokazal, da sem kadil travo ali da jemljem steroide! " On pa se je nasmehnil in mi odvrnil : " Pokazalo bo samo malo vodke."
.jpg)
Slika: Zdravnik Viktor
(Vir: www.dynamobasket.com©)
Hvala bogu smo že naslednji dan začeli s treningi, tako da sem se lažje zamotil. Dinamova dvorana je 2 leti stara lepotica, ki sprejme okoli 6000 gledalcev, ki pa je le redko polna. Napolni se le kadar se igra s CSKA-jem, pa še takrat ni nabito polna. Stoji na območju, ki je pred 29 leti bil olimpijski center ,ko je Moskva gostila olimpijske igre. Dvorana ima kar 3 pomozne mini-dvorane, fitnes, jacuzzi, saune....se pravi vse kar potrebuje vrhunski klub. Nasploh pa košarka ni najbolj popularen ekipni šport v Rusiji. Prednjačita nogomet in hokej. V teh sedmih mesecih , ki sem jih preživel v Moskvi , sem dobil občutek, da z denarjem ne znajo nabolje razpolagati. Dinamo ima na primer prelepo dvorano, carter polete na tekme, vrhunsko ekipo in trenerja. Za ostalo pa nekako zmanjka. Premalo se vloži v zdravnisko oskrbo, se pravi , da bi dobili boljše zdravnike in fizioterapevte, premalo pa se tudi vlaga v samo razpoznavnost kluba. Zgleda, kot da zapravijo vse za ekipo in naenkrat pričakujejo polno dvorano. Zdi se mi, kot da se o košarki premalo piše in govori in tudi na ulici me nihče ne prepozna, kar meni osebno zelo odgovarja. Zelo me čudi, da mesto s 14 milijoni prebivalcev ne more napolniti dvorane za 6000 ljudi, v kateri igra klub z vrhunsko ekipo in ambicijami. Ne razumem zakaj klub ne zapravi 2 do 3 % svojega budgeta za promocijo kluba.... Res škoda. Si predstavljate kaj bi bilo z eno Olimpijo, Cibono ali Partizanom, če bi imeli za ekipo na razpolago med 20 in 30 milijonov dolarjev....
Slika: Dvorana Dinama
(Vir: www.dynamobasket.com©)
No, vseeno pa so glede na visok proračun temu primerni cilji ekipe. Uvrstili smo se v finale ruskega pokala, kar je bil eden izmed ciljev. Žal nam v finalu mi uspelo premagati neugodno ekipo UNICS Kazan in tako smo se morali zadovoljiti z 2. mestom. V ruskem prvenstvu bomo kot kaže pred koncnico na 2. ali 3. mestu, kar je dobro izhodišče. Želimo si preboj v finale, saj nam le-ta zagotavlja nastop v Evroligi naslednje leto. V Eurocup-u pa smo se uvrstili na Final 8. Med 2. in 5. aprilom nas v Torinu čaka zakljucni turnir in želimo si osvojiti ta pokal, saj tudi tako lahko pridemo v Evroligo. Pozval bi vse košarkarske navdušence, da drzijo pesti za "slovenski" Dinamo. Mislim, da bo prenos tekem na Eurosport2 . Res bi bilo lepo, da se uvrstimo v Evroligo in morda naslednje leto gostujemo v Tivoliju, kar bi bilo res prijetno doživetje. Zavedamo pa se, da pot ne bo lahka...
Sestavni del moje košarkarske kariere pa je postal tudi moj poletni košarkarski kamp. Sam sem začel igrati kosarko na košarkarskem kampu v Puli leta 1987 in od takrat naprej je košarka velik del mojega življenja. Zelo dolgo sem imel v mislih, da v Sloveniji odprem svoj kamp in tako ponudim pomoč pri prvih košarkarskih korakih marsikateremu nadobudnežu. Mislim, da tako lahko na najlepši možen način vrnem nekaj malega slovenski košarki, ki je meni dala zelo veliko. Za nami sta 2 uspešna kampa, v letih 2007 in 2008. Kamp lepo "raste" , največja letošnja pridobitev pa je predvsem internetna stran kampa. Na strani www.bokinachbar.com je veliko koristnih informacij, slik in video posnetkov tako iz kampa, kot iz moje kariere. Stran se dnevno obnavlja, na njej lahko zasledite novice in statistike iz mojih tekem in tudi tekem mojih prijateljev košarkašev, ki mi pomagajo pri kampu. Kaj več o pripravah in novostih letosnjega kampa , ki se bo odvijal zadnji teden junija in prvi teden julija, pa bom napisal v prihodnjih blogih. Predvsem si želimo, da kamp postane še bolj "strokoven". K delu bomo namreč povabili še več tako tujih kot slovenskih trenerjev in igralcev. Moram priznati, da se na kamp pripravljamo že več mesecev, tako da lahko mirne vesti rečem, da bo se boljši kot lani !
To je zaenkrat vse, se javim spet kmalu!!!
Lep pozdrav iz Moskve,
Boštjan Nachbar